Kamni pod gradom nad Podgradom

En fin sprehod po gozdu s pridihom zgodovine.Čisto blizu Ljubljane, zanimiv, pa skoraj neznan.
Izhodišče je kraj Podgrad pri Zalogu, ob sotočju Save, Ljubljanice in Kamniške Bistice.Že samo ime Podgrad pove, da je to pod gradom in torej gremo pogledat gor, na grad.Malo naprej od tovarne Arbo zavijemo desno (seveda peš) in po gozdni poti se počasi vzpenjamo po hribu, dokler ne pridemo na greben Kašeljskega hriba.Tu je med 2. svetovno vojno potekala meja med Italijo in Nemčijo.Sledimo tablam Ostrovrharjeva pot in kmalu pridemo do ruševin starega gradu, znanega pod imenom Osterberg.

Grad je menda stal že davnega leta 1015, omenja ga tudi Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske.

Žal je od gradu ostalo zelo malo, samo še nekaj ruševin nam sporoča, da so tukaj nekoč živeli vitezi Ostrovrharji.Je pa samo območje gradu pomladi in poleti precej zaraščeno in vidimo še manj zidov.

Malo pod gradom je na ogled še ena zanimivost, še manj znana kot sam Ostrovrharjev grad.
To je kamnolom.Ne navaden kamnolom, ampak prav poseben kamnolom. Kamnolom mlinskih kamnov.
V strmem bregu so že pred mnogimi stoletji klesali mlinske kamne in jih po drčah spuščali v dolino.

Še vedno se vidijo sledovi klesanja in vrtanja v živo skalo, vsepovsod so okrogle luknje.

Pa še en nedokončan mlinski kamen, kakor da bi stari mojstri zanalašč pustili nekaj primerkov za bodoče rodove.Da končajo njihovo delo.

Dve uri lahkotnega sprehoda, ravno prav za popoldanski izlet.Lepo, zanimivo, premalo znano.

...pa malo po Beli krajini...

Nadaljujeva potepanje po Dolenjski pokrajini, mimo Metlike greva proti Črnomlju in v kraju Otok se ustaviva pri letalu sredi travnikov. Pravzaprav je to partizansko letališče iz II. svetovne vojne.

Dakota DC-3

Na ogled je eno od ameriških letal iz druge svetovne vojne, s katerimi so zavezniki pošiljali pomoč partizanom in lokalnemu prebivalstvu. Letališče je delovalo od jeseni leta 1944 pa skoraj do konca vojne, aprila 1945.

V Črnomlju zavijeva proti Semiču, najin cilj je pravzaprav vas Rožanec, kjer si ogledava enega najbolj zanimivih arheoloških spomenikov na tem koncu Slovenije.To je Mitrej v Rožancu .Sam Mitrej je skrit v kraški vrtači, obdani s skalnimi stenami. Prav mistično in skrivnostno okolje.

Prehod med skalami v svetišče

Kaj sploh je Mitrej, Mitrov tempelj ?
To je antično svetišče, posvečeno sončnemu bogu Mitri, mitraizem pa je vera o cikličnemu menjavanju življenja in smrti, boju med dobrim in zlim.Samo verovanje izhaja iz starodavne Perzije, pri nas so boga Mitro častili predvsem Rimljani. Še en ohranjen slovenski Mitrej pa je na Ptuju. S prevlado krščanstva pa je bil mitraizem prepovedan, templji pa večinoma uničeni. Je pa v obeh verovanjih kar nekaj skupnih ali zelo podobnih točk...

Skalni relief

Na žalost zaradi vpliva vremena izklesani relief hitro propada, ampak še vedno lahko vidimo boga Mitro, ki ubija bika, psa, kačo, škorpijona...

Vrtača s templjem

Malo višje nad Mitrejem pa stoji še en tempelj.
Na žalost zaprt, zaklenjen, notranjost nedostopna verujočim in neverujočim...

Ta je posvečen zmagovalcu nad poganstvom (torej tudi mitraizmu), krščanskemu svetemu Juriju.
Na slikah ali kipih sv. Jurij z dolgo sulico prebada zmaja.Zmaj naj bi predstavljal staro vero, poganstvo, zmagovalec boja  pa je krščanstvo oziroma sveti Jurij.

Potepanje sva zaključila na najvišji točki Gorjancev, znani po lepem razgledu in obmejnem sporu s Hrvati.
To je Trdinov vrh na Gorjancih.

Ostanki cerkvice na slovenski strani vrha

Sprehodiva se med dvema kapelama, ena je na slovenski, druga pa na hrvaški strani meje.Državna meja namreč poteka po vrhu hriba.Razgled z vrha pa je čudovit.

Nazaj grede narediva še obvezen postanek na Koči pri Gospodični. Malo pod planinskim domom je studenec oziroma izvir, po katerem je koča dobila ime. Studenec Gospodična naj bi imel zdravilne učinke, predvsem pri ženskah. Celo pisatelj Janez Trdina je pisal o tem. Ker ima baje voda iz studenca pomlajevalno moč, je bilo umivanje obvezno, o rezultatih terapije pa zaenkrat še ni poročil.

Studenec Gospodična

Po Dolenjski...

Pravzaprav se ne spomnim, kdaj sem bil nazadnje na tem čudovitem koncu Slovenije.Lepa dežela, prijazni ljudje, dober cviček in metliška črnina.Veliko lepih vasi in mest čaka na nas in na ogled njihovih znamenitosti, znanih in malo manj znanih.Na vsakem hribčku stara cerkev, gradovi se kar vrstijo, pa Krka in Kolpa...Kar preveč stvari za pogledat v nekaj prosti popoldnevih.

Novo mesto, center pokrajine, ima lepo in zanimivo stolno cerkev Sv. Nikolaja.

Na zunanji strani je nekaj zelo lepih sončnih ur, v notranjosti pa je na ogled zanimiva kripta iz 15. stojetja.

Greva naprej po stari dolenjski cesti , na desni strani je vsem poznan grad Otočec.Danes  je to hotel za bolj premožne goste, grad pa je bil prvič omenjen že leta 1252.

Grad Otočec

Narediva kratek sprehod po grajskem parku, pozdraviva race in labode, nato pa nadaljujeva pot do manj znanega soseda - gradu Struga. Na cesti nobene oznake ali kažipota, in če ne veš, da je treba slediti kažipotu za Golf igrišče Otočec, ga ne najdeš.

Soba, posvečena starim slovenskim poganskim bogovom

Sredi dela in urejanja okolice gradu sva zmotila grajsko gospo Eleonoro Sobjesko.Grajski gospod Volk Turjaški pa je bil službeno odsoten. Eleonora je naredila kratek premor med delom, nama razkazala grajske prostore in na kratko predstavila delo in življenje na gradu.Sedaj na gradu deluje zavod Svitar, ki organizira vodene oglede in zanimive predstave z renesančno tematiko.Veliko več zanimivosti o ogradu Struga najdete pa tukaj  Grad Struga - Svitar .

Nadaljujeva potepanje  po Dolenjski, na vrsti je Kartuzija Pleterje.
Nekateri kartuzijo poznajo samo po znameniti Pleterski hruški - hruška v steklenici, namočena v žganje.
Kartuzija Pleterje je edini kartuzijanski samostan v Sloveniji, notranjosti samostana pa si ni moč ogledati.

Velik del posestva je skrit za visokim zidom, menihi pa skoraj vso hrano pridelajo sami na posestvu.
Ogledamo si lahko samo staro gotsko cerkev, ki je kar zanimiva, posebeno nekaj podrobnosti.

Nenavaden obraz, le kaj predstavlja?

Še en zanimiv samostan imajo na tem koncu Slovenije.To je Kostanjevica na Krki.
Cistercijanski samostan stoji tu že od davnega leta 1234, tokom stoletij so ga prezidavali in spreminjali, leta 1786 pa so ukinili meniški red.Med drugo svetovno vojno je bil požgan, kasneje pa je doživel lepše čase,
saj se je spremenil v odlično umetniško galerijo - Galerija Božidarja Jakca.

Notranjost samostanske cerkve

V notranjosti je na ogled veliko razstav slovenskih umetnikov, v okolici bivšega samostana in na travnikih pa stojijo različne skulpture.Pravi raj za ljubitelje umetnosti.

Obisk pri vitezih, naslednji dan pa zimo odganjat

Narodni muzej v Ljubljani je organiziral zanimivo razstavo o vitezih v srednjem veku in ker je 8.februar kulturni dan, je bilo pač treba izkoristiti brezplačni obisk muzeja.Razstavo bi si itak ogledal v vsakem primeru, če je pa brez vstopnine, pa toliko boljše.Na ogled je postavljeno veliko orožja, viteških oklepov in predmetov, ki so povezani s to tematiko.Na panojih pa veliko informacij in zgodovinskih dejstev o vitezih, srednjeveških damah in življenju v tistih davnih časih.



Tale nas pričaka na vhodu na razstavo



Takole pa so izgledali vitezi in bojevniki na daljnem Japonskem.

Razstava je vsekakor vredna ogleda, morda sem pogrešal malo več podatkov o vitezih templjarjih, ki so delovali tudi na naših tleh.

V soboto pa je že tradicionalni Pustni karneval v Ljubljani privabil veliko pustnih mask na pohod po mestu.
Kot ponavadi je na čelu sprevoda Ljubljanski zmaj, sledile pa so mu maske in skupine iz slovenskih pokrajin, nekaj pa iz sosednje Hrvaške.

Cerkljanski laufarji in kurenti so preganjali zimo in upam, da jim bo uspelo zmagati.Ta letošnja zima se še kar vleče in vleče, za prihodnje dni pa spet napovedujejo sneg.Ja, še daleč je pomlad...pa poletje...
Če ne veste, kaj je Laufar - to je lik, ki ni nikoli pri miru, ampak vedno laufa (laufa se po slovensko reče teče) naokoli.Zato ga je tudi teško ujeti v objektiv in narediti dobro fotografijo.


Laufar

O kurentih je pa itak skoraj že vse znano, še vedno so zame najboljši pustni liki.Ko se jih zbere večja skupina in začnejo zvoniti s svojim opasanimi zvonci, jih je res užitek gledati in poslušati.