Po Bornovi na Preval

Kam iti zadnjo lepo oktobersko nedeljo? Morja sem se že malo naveličal za letos, torej ostane samo še njegovo nasprotje, to se pravi hribi ali gore.Na internetu sem našel opis zanimive in lahke pohodniške poti, ravno pravšnje za nedeljsko hojo, tako bolj na izi.
Torej greva z avtom do Ljubelja, potem pa po Bornovi poti do planine Preval.Avto pustiva na zelo polnem parklišču pod hotelom na Ljubelju, majhna tabla, pribita na drevo, pa naju usmeri na pravo pot.

Pot se imenuje po baronu Juliju Bornu, ki je bil lastnik gozdov okoli Ljubelja, pa tudi velik ljubitelj lova.
Da si je skrajšal pot do svojih lovišč, je konec 19. stoletja zgradil in uredil to pot.

Začetek poti je zelo obetaven .

Pot se začne v gozdu, se počasi dviguje in kmalu prideva do bunkerja, zgrajenega pred drugo svetovno vojno.Varoval naj bi pred napadi sovražnih vojsk s severa.

Vhod v bunker

Na eni strani poti visoke skale, na drugi pa prepad, zato je pot zavarovana z jekleno vrvjo, da se lahko poprimemo.Koristna in uporabna pomoč.

Pot, varovana z jekleno vrvjo

Na nekaterim mestih je pa kar malo strašljivo, če pogledaš dol v dolino se kar v glavi zavrti in tista vrv kar prav pride.Nadaljujemo po melišču in kmalu pridemo do največje znamenitosti poti - do Bornovega tunela.


Čez melišče

Na začetku tunela

Tunel je dolg približno 250m, neosvetljen in na začetku dokaj nizek, tako da je potrebno malo pazit na glavo. Pa kakšna baterijska svetilka tudi zelo prav pride.Nekje na polovici tunela so prebili luknjo v steno, da v tunel pride malo svetlobe, pa še lep razgled je skozi njo.


Luknja na sredi tunela


Malo pred koncem tunela je po tleh precej vode, tako da je potrebna kar dobra obutev, da nimamo mokrih nog.


Izhod iz tunela


Nadaljujeva pot, na desni strani skale in melišče, na levi pa krasen pogled na okoliške gore in ljubeljsko cesto v dolini.

Nekje na sredi poti je majhno počivališče, da si lahko malo oddahnemo in uživamo v razgledu. Sva že nad 1000 m nadmorske višine, od tukaj naprej smo vsi na "ti" (vsaj tako pravijo izkušeni planinci).

Zadnji del poti pa ni več tako zanimiv, saj poteka v glavnem po gozdu.Pot se ves čas se rahlo dviguje.Tik pred koncem sledi še malo bolj strem vzpon po travnatem pobočju in zagledava najin cilj, kočo na planini Preval.
Nadmorska višina koče je 1311 m, veliko planincev in pohodnikov se predaja sončnim žarkom, na pobočjih okoli se pasejo krave, razgled na okoliške gore pa čudovit.

Rukneva vsak ene zaslužene borovničke, pojeva malico in nazaj proti Ljubelju.

No, tale tabla, ki nam kaže, koliko časa se hodi do Ljubelja, ne drži čisto točno, midva sva porabila do Ljubelja uro in pol (gor pa skoraj dve uri) počasne hoje.Super izlet, priporočam vsem ljubiteljem narave.

Malo zgodovine, narave in umetnosti v Istri

Semptember, krasen mesec za potepanja in oglede zanimivosti, ki si jih v poletni vročini skoraj sigurno ne bi ogledali.Teden dni na Istrskem polotoku sva izkoristila za oglede in raziskovanja "turističnih točk", znanih in manj znanih.V bližini Poreča se nahaja najbolj znana istrska jama Baredine, v njej lahko vidimo tudi človeško ribico.Lahko se vpišemo tudi v plezalno šolo, na spodnji sliki  je vhod v temačne globine zemlje. Ogled same jame sva pustila za prihodnjič, zanimiva je okolica in občasne razstave okoli jame.

Trenutno so na ogled fosilni ostanki, okamenele kosti in odtisi dinozavrov iz Istre.Posebo zanimiva je razstava replik kipcev prazgodovinskih Vener In ne boste verjeli, ogled razstave je zastonj...
Venera naj bi predstavljala nosečo žensko, pramater vseh ljudi, boginjo Zemlje, katero so častili prazgodovinski ljudje.

Kipci so natančne kopije skoraj vseh do sedaj najdenih Vener iz celega sveta.

Po ogledu razstave sem moral še malo urediti dovozno cesto do jame, sam makadam in pesek.Obvezna so zaščitna očala in čelada.


Pravzaprav je to muzejski eksponat, ki vabi na razstavo starih traktorjev


V Poreču vsako leto pripravijo prireditev Giostra, na njej so predstavljeni stari običaji, noše in poklici v prejšnjih stoletjih. Prirejajo stare viteške igre, dvoboje, zanimiv je sprevod udeležencev v tedanjih oblačilih.



Različne vrste in oblike kruha izpod rok pekovskih mojstrov


Za ljubitelje zgodovine in umetnosti je pa obvezen ogled Eufrazijeve bazilike.Za ceno 30 kun si lahko ogledamo ostanke starokrščanske cerkvice, krstilnico vklesano v kamen, muzej v baziliki s čudovitimi srednjeveškimi nabožnimi slikami, kipi in oblačili cerkvenih dostojanstvenikov.Lahko se povzpnemo na cerkveni zvonik, od koder je čudovit razgled na Poreč in okolico.Za celoten ogled si moramo vzeti kar uro in pol časa, pa še vedno prezremo kakšen zanimiv eksponat.
Izredno lepi so talni mozaiki, nekateri so celo iz 3. stoletja AD ( Anno Domini ali po slovensko leta Gospodovega).

Obokano dvorišče bazilike :

 

Vhod v staro krstilnico


Posebno znan je talni mozaik "Poreška riba".Riba v zgodnjekrščanski ikonografiji  predstavlja Kristusa.
Na sliki se v ozadju vidijo tudi deli mozaika, ki precej spominjajo na zloglasni nacistični križ - svastiko.Ta križ so poznali že v prazgodovini in na žalost si ga je Adolf H. prilastil in iz njega naredil najbolj osovražen simbol.

Ker pa najboljše pride vedno na koncu, nas preseneti čudovita notranjost bazilike, ki je eden najlepših primerov bizantinske umetnosti.Cel obok je poslikan s freskami, ki prikazujejo svetnike, mučenike, Kristusa in nosečo Devico Marijo (ena redkih slik, ki jo prikazuje v nosečnosti ).



Tudi vsi obokani stebri so lepo okrašeni.

Še ena zelo zaminiva cerkev se pa nahaja kar precej stran, že skoraj na koncu Istrskega polotoka. To je cerkev svete Foške.Poznajo jo predvsem tisti, ki verjamejo v pozitivno energijo, v blagodejna zemeljska sevanja, v zemeljske zdravilne kraje.Obiskujejo jo ljudje iz celega sveta.Cerkev se nahaja precej na samem, najbližji večji naselji (če ne štejemo množico vikend hiš) sta Peroj in Barbariga.Cerkvica je bila pozidana že okoli leta 600.

Moram priznati, da kakšne posebne energije nisem občutil, ampak mnogi pravijo, da jo čutijo in da jim zelo pomaga pri zdravstvenih težavah.V notranjosti cerkvice je polno zahvalnih slik in kipcev, ki so jih darovali ozdravljeni obiskovalci.



Ali je beli križ nad zvonikom nastal slučajno ali kaj pomeni... 



No, za nekaj časa pustiva lepe in skrivnostne istrske cerkve in cerkvice pri miru in si ogledava še kakšno naravno znamenitost (ampak spet je v igri cerkev).

Na poti proti Buzetu in SLO-HR meji se nahajajo Istrske toplice.
OK, toplice kot toplice, ampak vseeno greva pogledat.Z glavne ceste zavijeva že malo prej, na Livade, kjer so doma tartufi.Pravzaprav so tartufi tudi drugje, ampak tukaj je ena prav zanimiva gostilna in trgovina s tartufi in njihovimi izdelki.Degustirava različne namaze, narejene iz tega cenjenega gomolja in priznam, niso slabi.Po dobri malici greva naprej v Toplice.

Sam kompleks toplic se nahaja pod visokimi skalami, v naravi izgleda veliko boljše, kot na sliki.

Kopat se nisva šla, naju je pa zelo zanimalo, kaj je na vrhu skal.In ne boste verjeli, na vrhu stojijo razvaline stare cerkvice.

Začetek poti sploh ni označen, ampak prijazna receptorka v hotelu naju usmeri na pravo pot.Hoje je približno slabe pol ure, na vrhu nas pričakajo ruševine in trije leseni križi.Razgled na same toplice z roba skale je pa kar malo strašljiv, lepo pa se vidijo vsi okoliški hribi, v daljavi pa Motovun.

Za konec pa še nekaj iz naših krajev.
Poznate Hrastovlje, lepo cerkev, obdano z obrambnim obzidjem?

To je srednjeveška Cerkev svete Trojice, postavljena na živi skali, obdaja pa jo visok zid, za katerim so se skrivali vaščani med turškimi vpadi.

Cerkev je znana po zelo lepi poslikavi, freske so nastale okoli leta 1490, odkrili pa so jih med restavracijo leta 1949.Ker so bile dolgo časa skrite pod ometom, so zelo lepo ohranjene.Na stenah so naslikani prikazi iz tedanjega življenja, 12 slik predstavlja 12 mesecev in opravila, ki jih kmetje v teh mesecih opravljajo.

Cerkev je pa najbolj poznana po znameniti freski Mrtvaški ples.Slike predstavljajo ples ljudi z okostnjaki, od dojenčka, kmeta, kralja in kraljice, papeža do končne postaje našega življenja, do groba.Vsakega posebej pa spremlja človeški okostnjak.Zelo podoben motiv je naslikan tudi v cerkvi v Beramu v hrvaški Istri.Vsekakor vredno ogleda.

Dopustniški julij

Končno je le prišel letni dopust, čas lenarjenja, dobre jedače (praviloma morske ) in spoznavanja večjih in manjših, znanih in manj znanih zanimivosti.Na žalost 14 dni prehitro mine, zato je treba izkoristiti vsak dan s poležavanjem, nič početjem, če kaj časa ostane, pa še malo kolesarjenja, plavanja in vožnje s čolnom.


Kamp v sončnem zahodu


Po začetnih težav s kolesom, sva z Blanko končno mobilna in raziskovanje Novigrada in okolice Tara se lahko začne.
No ja, tudi avto je občasno služil svojemu namenu, ker so glavne ceste v Istri precej prometne in včasih kar nevarne za kolesarjenje.

Malo znana zanimivost se skriva v Novigradu, bolj natačno v cerkvi Sv.Pelagija.V notranjosti, za glavnim oltarjem se po nekaj stopnicah spustimo v edino kripto v Istri.Menda so jo stari Rimljani uporabljali kot zapor za prve kristjane.Ob straneh sta dve zelo majhni celici, v katerih so bili kristjani zaprti, v eni je ohranjen majhen kamniti sarkofag, v katerem so kuril ogenj, nad njim pa "pekli" zapornike.


Majhna celica s sarkofagom



V notranjosti kripte



Ob zidu stoji omara s svetinjami raznih svetnikov in njihovih ostankov, menda delujejo na človeka zelo ugodno, neka pozitivna energija seva iz nje. Preverjeno deluje!!!

Pravzaprav je Novigrad kar zanimivo obmorsko mesto v Istri, ni pa toliko turističnega vrveža kot v bližnjem Poreču.



Zanimiva fasada



Zanimive so tudi ribiške ladje in manjše barke v starem Mandraču, nekatere prav nenavadno označene in pobarvane.Me prav zanima, kašen ulov imajo ribiči s takimi barkami, verjetno bolj slab, ker se jih vse ribe ustrašijo in pobegnejo.

V Mandraču

Tudi naselje Tar in okolica sta zanimiva.Leta 2011 so uredili in odprli del evropske pešpoti Stopinje sv. Martina, ki povezuje vse kraje in mesta, kjer stojijo cerkve in svetišča svetega Martina.

Martin je bil rimski vojak, ki je svoje oblačilo raztrgal in ga dal revežem.Lepa lesena skulptura se nahaja v Taru, jasno v cerkvi sv.Martina. Majhna cerkvica sv.Martina nad Tarsko Valo je tudi del te pešpoti.



Sveti Martin

 

Sv.Martin nad Tarsko Valo



Pod Tarom, ob morju, leži Santa Marina, ribiško pristanišče in znano gojišče školjk.Znana je predvsem po velikem gostišču z morsko hrano in visokimi cenami.

Pa ribiške barke tudi počasi propadajo in tonejo.

Zanimivo je tudi vožnja po kolesarskih poteh, označenih in neoznačenih.Odkrila sva cela polja sivke (lavande), le ta prav lepo uspeva v Istri.Verjetno je pogled na cvetoče polje še lepši čez dan, v sončnem vremenu.

Sončni zahodi so pa vedno nekaj posebnega, vsakič drugačni, vendar vedno zanimivi.



Pogled na Novigrad



Znana in neznana Istra, freske in vampir - II

Naslednja postaja je Benediktanski samostan in cerkev s. Petra in Pavla v naselju Sveti Petar u Šumi.Neke velike šume (gozda) okoli sicer ni, je pa zanimiv samostan, ki se omenja že davnega leta 1134.V vseh teh stoletjih sta samostan in cerkev ob njemu precej spremenila zunanjost in notranjost.

Cerkev, na desni je vhod v samostan

 Notranjost cerkve je baročna, veliko je poslikav in pobožnih slik.Na glavnem oltarju je slika Črne Marije, ki naj bi po pripovedovanjih leta 1721 začela točiti solze in veliko ljudi naj bi tedaj čudežno ozdravelo.

Glavni oltar s čudežno sliko

Ker se okrog cerkve in v notranjosti starega samostana izvajajo neka dela, se vseeno pretihotapiva na samostansko dvorišče.Na sredini je lep kamniti vodnjak, še poln vode, okrog pa lep obokan hodnik.

Mir, tišina, nikjer nikogar ...

Štirna na dvorišču

Vsi nosilni stebri so zelo lepo izklesani, motiv je na vseh enak.

Odpeljeva se nekaj kilometrov naprej v notranjost Istre, do cilja najinega potepanja, v vas Kringa.Nič posebnega, nekaj kmetij, vaški trg s cerkvijo in zanimivimi kamnitimi vodnjaki.

Je pa vas čedalje bolj znana po prvem evropskem vampirju, katerega omenja tudi naš Valvazor v njegovi slavni knjigi Slava Vojvodine Kranjske.
Zgodba govori o vampirju Juriju Grando, ki je kar 16 let teroriziral okoliške vaščane.Vstal je iz groba, nadlegoval svojo ženo in sploh počel razne neumnosti.Poskusili so ga uničiti z znanim načinom - glogov kol skozi srce- pa ni bilo nobenega uspeha.Končno so mu odrobil glavo, njegov grob zasuli in od tedaj naprej ima vas mir.Vse to se je dogajalo daljnega leta 1672.
V vasi je majhen muzej, imenovan Muzej Jure Grando, kjer nama prijazen lastnik razloži , kaj se je takrat dogajalo v vasi, pokaže nama pripomočke, ki naj bi vampirje uničili.

Vhod v muzej

Je pa notri skoraj popolna tema, le kakšna sveča gori, zato je bilo precej težko posneti kakšno dobro fotko.

Na spodnji sliki so pa pripomočki, ki pomagajo vampirje ustaviti oziroma uničiti.

Uporabimo lahko glogov kol, posvečeno vodo, najboljše se pa obnese poseben nož (na sliki skrajno desno),s katerim vampirju enostavno odrežemo glavo.In problem je rešen.

Pa še en strašljiv tip iz muzeja.

Naredila sva lep izlet, spoznala kar nekaj znamenitosti .Je pa v Istri ostalo še kar nekaj zanimivosti, ki bodo počakale do naslednjič.