Kamni pod gradom nad Podgradom

En fin sprehod po gozdu s pridihom zgodovine.Čisto blizu Ljubljane, zanimiv, pa skoraj neznan.
Izhodišče je kraj Podgrad pri Zalogu, ob sotočju Save, Ljubljanice in Kamniške Bistice.Že samo ime Podgrad pove, da je to pod gradom in torej gremo pogledat gor, na grad.Malo naprej od tovarne Arbo zavijemo desno (seveda peš) in po gozdni poti se počasi vzpenjamo po hribu, dokler ne pridemo na greben Kašeljskega hriba.Tu je med 2. svetovno vojno potekala meja med Italijo in Nemčijo.Sledimo tablam Ostrovrharjeva pot in kmalu pridemo do ruševin starega gradu, znanega pod imenom Osterberg.

Grad je menda stal že davnega leta 1015, omenja ga tudi Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske.

Žal je od gradu ostalo zelo malo, samo še nekaj ruševin nam sporoča, da so tukaj nekoč živeli vitezi Ostrovrharji.Je pa samo območje gradu pomladi in poleti precej zaraščeno in vidimo še manj zidov.

Malo pod gradom je na ogled še ena zanimivost, še manj znana kot sam Ostrovrharjev grad.
To je kamnolom.Ne navaden kamnolom, ampak prav poseben kamnolom. Kamnolom mlinskih kamnov.
V strmem bregu so že pred mnogimi stoletji klesali mlinske kamne in jih po drčah spuščali v dolino.

Še vedno se vidijo sledovi klesanja in vrtanja v živo skalo, vsepovsod so okrogle luknje.

Pa še en nedokončan mlinski kamen, kakor da bi stari mojstri zanalašč pustili nekaj primerkov za bodoče rodove.Da končajo njihovo delo.

Dve uri lahkotnega sprehoda, ravno prav za popoldanski izlet.Lepo, zanimivo, premalo znano.

...pa malo po Beli krajini...

Nadaljujeva potepanje po Dolenjski pokrajini, mimo Metlike greva proti Črnomlju in v kraju Otok se ustaviva pri letalu sredi travnikov. Pravzaprav je to partizansko letališče iz II. svetovne vojne.

Dakota DC-3

Na ogled je eno od ameriških letal iz druge svetovne vojne, s katerimi so zavezniki pošiljali pomoč partizanom in lokalnemu prebivalstvu. Letališče je delovalo od jeseni leta 1944 pa skoraj do konca vojne, aprila 1945.

V Črnomlju zavijeva proti Semiču, najin cilj je pravzaprav vas Rožanec, kjer si ogledava enega najbolj zanimivih arheoloških spomenikov na tem koncu Slovenije.To je Mitrej v Rožancu .Sam Mitrej je skrit v kraški vrtači, obdani s skalnimi stenami. Prav mistično in skrivnostno okolje.

Prehod med skalami v svetišče

Kaj sploh je Mitrej, Mitrov tempelj ?
To je antično svetišče, posvečeno sončnemu bogu Mitri, mitraizem pa je vera o cikličnemu menjavanju življenja in smrti, boju med dobrim in zlim.Samo verovanje izhaja iz starodavne Perzije, pri nas so boga Mitro častili predvsem Rimljani. Še en ohranjen slovenski Mitrej pa je na Ptuju. S prevlado krščanstva pa je bil mitraizem prepovedan, templji pa večinoma uničeni. Je pa v obeh verovanjih kar nekaj skupnih ali zelo podobnih točk...

Skalni relief

Na žalost zaradi vpliva vremena izklesani relief hitro propada, ampak še vedno lahko vidimo boga Mitro, ki ubija bika, psa, kačo, škorpijona...

Vrtača s templjem

Malo višje nad Mitrejem pa stoji še en tempelj.
Na žalost zaprt, zaklenjen, notranjost nedostopna verujočim in neverujočim...

Ta je posvečen zmagovalcu nad poganstvom (torej tudi mitraizmu), krščanskemu svetemu Juriju.
Na slikah ali kipih sv. Jurij z dolgo sulico prebada zmaja.Zmaj naj bi predstavljal staro vero, poganstvo, zmagovalec boja  pa je krščanstvo oziroma sveti Jurij.

Potepanje sva zaključila na najvišji točki Gorjancev, znani po lepem razgledu in obmejnem sporu s Hrvati.
To je Trdinov vrh na Gorjancih.

Ostanki cerkvice na slovenski strani vrha

Sprehodiva se med dvema kapelama, ena je na slovenski, druga pa na hrvaški strani meje.Državna meja namreč poteka po vrhu hriba.Razgled z vrha pa je čudovit.

Nazaj grede narediva še obvezen postanek na Koči pri Gospodični. Malo pod planinskim domom je studenec oziroma izvir, po katerem je koča dobila ime. Studenec Gospodična naj bi imel zdravilne učinke, predvsem pri ženskah. Celo pisatelj Janez Trdina je pisal o tem. Ker ima baje voda iz studenca pomlajevalno moč, je bilo umivanje obvezno, o rezultatih terapije pa zaenkrat še ni poročil.

Studenec Gospodična

Po Dolenjski...

Pravzaprav se ne spomnim, kdaj sem bil nazadnje na tem čudovitem koncu Slovenije.Lepa dežela, prijazni ljudje, dober cviček in metliška črnina.Veliko lepih vasi in mest čaka na nas in na ogled njihovih znamenitosti, znanih in malo manj znanih.Na vsakem hribčku stara cerkev, gradovi se kar vrstijo, pa Krka in Kolpa...Kar preveč stvari za pogledat v nekaj prosti popoldnevih.

Novo mesto, center pokrajine, ima lepo in zanimivo stolno cerkev Sv. Nikolaja.

Na zunanji strani je nekaj zelo lepih sončnih ur, v notranjosti pa je na ogled zanimiva kripta iz 15. stojetja.

Greva naprej po stari dolenjski cesti , na desni strani je vsem poznan grad Otočec.Danes  je to hotel za bolj premožne goste, grad pa je bil prvič omenjen že leta 1252.

Grad Otočec

Narediva kratek sprehod po grajskem parku, pozdraviva race in labode, nato pa nadaljujeva pot do manj znanega soseda - gradu Struga. Na cesti nobene oznake ali kažipota, in če ne veš, da je treba slediti kažipotu za Golf igrišče Otočec, ga ne najdeš.

Soba, posvečena starim slovenskim poganskim bogovom

Sredi dela in urejanja okolice gradu sva zmotila grajsko gospo Eleonoro Sobjesko.Grajski gospod Volk Turjaški pa je bil službeno odsoten. Eleonora je naredila kratek premor med delom, nama razkazala grajske prostore in na kratko predstavila delo in življenje na gradu.Sedaj na gradu deluje zavod Svitar, ki organizira vodene oglede in zanimive predstave z renesančno tematiko.Veliko več zanimivosti o ogradu Struga najdete pa tukaj  Grad Struga - Svitar .

Nadaljujeva potepanje  po Dolenjski, na vrsti je Kartuzija Pleterje.
Nekateri kartuzijo poznajo samo po znameniti Pleterski hruški - hruška v steklenici, namočena v žganje.
Kartuzija Pleterje je edini kartuzijanski samostan v Sloveniji, notranjosti samostana pa si ni moč ogledati.

Velik del posestva je skrit za visokim zidom, menihi pa skoraj vso hrano pridelajo sami na posestvu.
Ogledamo si lahko samo staro gotsko cerkev, ki je kar zanimiva, posebeno nekaj podrobnosti.

Nenavaden obraz, le kaj predstavlja?

Še en zanimiv samostan imajo na tem koncu Slovenije.To je Kostanjevica na Krki.
Cistercijanski samostan stoji tu že od davnega leta 1234, tokom stoletij so ga prezidavali in spreminjali, leta 1786 pa so ukinili meniški red.Med drugo svetovno vojno je bil požgan, kasneje pa je doživel lepše čase,
saj se je spremenil v odlično umetniško galerijo - Galerija Božidarja Jakca.

Notranjost samostanske cerkve

V notranjosti je na ogled veliko razstav slovenskih umetnikov, v okolici bivšega samostana in na travnikih pa stojijo različne skulpture.Pravi raj za ljubitelje umetnosti.

Obisk pri vitezih, naslednji dan pa zimo odganjat

Narodni muzej v Ljubljani je organiziral zanimivo razstavo o vitezih v srednjem veku in ker je 8.februar kulturni dan, je bilo pač treba izkoristiti brezplačni obisk muzeja.Razstavo bi si itak ogledal v vsakem primeru, če je pa brez vstopnine, pa toliko boljše.Na ogled je postavljeno veliko orožja, viteških oklepov in predmetov, ki so povezani s to tematiko.Na panojih pa veliko informacij in zgodovinskih dejstev o vitezih, srednjeveških damah in življenju v tistih davnih časih.



Tale nas pričaka na vhodu na razstavo



Takole pa so izgledali vitezi in bojevniki na daljnem Japonskem.

Razstava je vsekakor vredna ogleda, morda sem pogrešal malo več podatkov o vitezih templjarjih, ki so delovali tudi na naših tleh.

V soboto pa je že tradicionalni Pustni karneval v Ljubljani privabil veliko pustnih mask na pohod po mestu.
Kot ponavadi je na čelu sprevoda Ljubljanski zmaj, sledile pa so mu maske in skupine iz slovenskih pokrajin, nekaj pa iz sosednje Hrvaške.

Cerkljanski laufarji in kurenti so preganjali zimo in upam, da jim bo uspelo zmagati.Ta letošnja zima se še kar vleče in vleče, za prihodnje dni pa spet napovedujejo sneg.Ja, še daleč je pomlad...pa poletje...
Če ne veste, kaj je Laufar - to je lik, ki ni nikoli pri miru, ampak vedno laufa (laufa se po slovensko reče teče) naokoli.Zato ga je tudi teško ujeti v objektiv in narediti dobro fotografijo.


Laufar

O kurentih je pa itak skoraj že vse znano, še vedno so zame najboljši pustni liki.Ko se jih zbere večja skupina in začnejo zvoniti s svojim opasanimi zvonci, jih je res užitek gledati in poslušati.

Po Bornovi na Preval

Kam iti zadnjo lepo oktobersko nedeljo? Morja sem se že malo naveličal za letos, torej ostane samo še njegovo nasprotje, to se pravi hribi ali gore.Na internetu sem našel opis zanimive in lahke pohodniške poti, ravno pravšnje za nedeljsko hojo, tako bolj na izi.
Torej greva z avtom do Ljubelja, potem pa po Bornovi poti do planine Preval.Avto pustiva na zelo polnem parklišču pod hotelom na Ljubelju, majhna tabla, pribita na drevo, pa naju usmeri na pravo pot.

Pot se imenuje po baronu Juliju Bornu, ki je bil lastnik gozdov okoli Ljubelja, pa tudi velik ljubitelj lova.
Da si je skrajšal pot do svojih lovišč, je konec 19. stoletja zgradil in uredil to pot.

Začetek poti je zelo obetaven .

Pot se začne v gozdu, se počasi dviguje in kmalu prideva do bunkerja, zgrajenega pred drugo svetovno vojno.Varoval naj bi pred napadi sovražnih vojsk s severa.

Vhod v bunker

Na eni strani poti visoke skale, na drugi pa prepad, zato je pot zavarovana z jekleno vrvjo, da se lahko poprimemo.Koristna in uporabna pomoč.

Pot, varovana z jekleno vrvjo

Na nekaterim mestih je pa kar malo strašljivo, če pogledaš dol v dolino se kar v glavi zavrti in tista vrv kar prav pride.Nadaljujemo po melišču in kmalu pridemo do največje znamenitosti poti - do Bornovega tunela.


Čez melišče

Na začetku tunela

Tunel je dolg približno 250m, neosvetljen in na začetku dokaj nizek, tako da je potrebno malo pazit na glavo. Pa kakšna baterijska svetilka tudi zelo prav pride.Nekje na polovici tunela so prebili luknjo v steno, da v tunel pride malo svetlobe, pa še lep razgled je skozi njo.


Luknja na sredi tunela


Malo pred koncem tunela je po tleh precej vode, tako da je potrebna kar dobra obutev, da nimamo mokrih nog.


Izhod iz tunela


Nadaljujeva pot, na desni strani skale in melišče, na levi pa krasen pogled na okoliške gore in ljubeljsko cesto v dolini.

Nekje na sredi poti je majhno počivališče, da si lahko malo oddahnemo in uživamo v razgledu. Sva že nad 1000 m nadmorske višine, od tukaj naprej smo vsi na "ti" (vsaj tako pravijo izkušeni planinci).

Zadnji del poti pa ni več tako zanimiv, saj poteka v glavnem po gozdu.Pot se ves čas se rahlo dviguje.Tik pred koncem sledi še malo bolj strem vzpon po travnatem pobočju in zagledava najin cilj, kočo na planini Preval.
Nadmorska višina koče je 1311 m, veliko planincev in pohodnikov se predaja sončnim žarkom, na pobočjih okoli se pasejo krave, razgled na okoliške gore pa čudovit.

Rukneva vsak ene zaslužene borovničke, pojeva malico in nazaj proti Ljubelju.

No, tale tabla, ki nam kaže, koliko časa se hodi do Ljubelja, ne drži čisto točno, midva sva porabila do Ljubelja uro in pol (gor pa skoraj dve uri) počasne hoje.Super izlet, priporočam vsem ljubiteljem narave.

Malo zgodovine, narave in umetnosti v Istri

Semptember, krasen mesec za potepanja in oglede zanimivosti, ki si jih v poletni vročini skoraj sigurno ne bi ogledali.Teden dni na Istrskem polotoku sva izkoristila za oglede in raziskovanja "turističnih točk", znanih in manj znanih.V bližini Poreča se nahaja najbolj znana istrska jama Baredine, v njej lahko vidimo tudi človeško ribico.Lahko se vpišemo tudi v plezalno šolo, na spodnji sliki  je vhod v temačne globine zemlje. Ogled same jame sva pustila za prihodnjič, zanimiva je okolica in občasne razstave okoli jame.

Trenutno so na ogled fosilni ostanki, okamenele kosti in odtisi dinozavrov iz Istre.Posebo zanimiva je razstava replik kipcev prazgodovinskih Vener In ne boste verjeli, ogled razstave je zastonj...
Venera naj bi predstavljala nosečo žensko, pramater vseh ljudi, boginjo Zemlje, katero so častili prazgodovinski ljudje.

Kipci so natančne kopije skoraj vseh do sedaj najdenih Vener iz celega sveta.

Po ogledu razstave sem moral še malo urediti dovozno cesto do jame, sam makadam in pesek.Obvezna so zaščitna očala in čelada.


Pravzaprav je to muzejski eksponat, ki vabi na razstavo starih traktorjev


V Poreču vsako leto pripravijo prireditev Giostra, na njej so predstavljeni stari običaji, noše in poklici v prejšnjih stoletjih. Prirejajo stare viteške igre, dvoboje, zanimiv je sprevod udeležencev v tedanjih oblačilih.



Različne vrste in oblike kruha izpod rok pekovskih mojstrov


Za ljubitelje zgodovine in umetnosti je pa obvezen ogled Eufrazijeve bazilike.Za ceno 30 kun si lahko ogledamo ostanke starokrščanske cerkvice, krstilnico vklesano v kamen, muzej v baziliki s čudovitimi srednjeveškimi nabožnimi slikami, kipi in oblačili cerkvenih dostojanstvenikov.Lahko se povzpnemo na cerkveni zvonik, od koder je čudovit razgled na Poreč in okolico.Za celoten ogled si moramo vzeti kar uro in pol časa, pa še vedno prezremo kakšen zanimiv eksponat.
Izredno lepi so talni mozaiki, nekateri so celo iz 3. stoletja AD ( Anno Domini ali po slovensko leta Gospodovega).

Obokano dvorišče bazilike :

 

Vhod v staro krstilnico


Posebno znan je talni mozaik "Poreška riba".Riba v zgodnjekrščanski ikonografiji  predstavlja Kristusa.
Na sliki se v ozadju vidijo tudi deli mozaika, ki precej spominjajo na zloglasni nacistični križ - svastiko.Ta križ so poznali že v prazgodovini in na žalost si ga je Adolf H. prilastil in iz njega naredil najbolj osovražen simbol.

Ker pa najboljše pride vedno na koncu, nas preseneti čudovita notranjost bazilike, ki je eden najlepših primerov bizantinske umetnosti.Cel obok je poslikan s freskami, ki prikazujejo svetnike, mučenike, Kristusa in nosečo Devico Marijo (ena redkih slik, ki jo prikazuje v nosečnosti ).



Tudi vsi obokani stebri so lepo okrašeni.

Še ena zelo zaminiva cerkev se pa nahaja kar precej stran, že skoraj na koncu Istrskega polotoka. To je cerkev svete Foške.Poznajo jo predvsem tisti, ki verjamejo v pozitivno energijo, v blagodejna zemeljska sevanja, v zemeljske zdravilne kraje.Obiskujejo jo ljudje iz celega sveta.Cerkev se nahaja precej na samem, najbližji večji naselji (če ne štejemo množico vikend hiš) sta Peroj in Barbariga.Cerkvica je bila pozidana že okoli leta 600.

Moram priznati, da kakšne posebne energije nisem občutil, ampak mnogi pravijo, da jo čutijo in da jim zelo pomaga pri zdravstvenih težavah.V notranjosti cerkvice je polno zahvalnih slik in kipcev, ki so jih darovali ozdravljeni obiskovalci.



Ali je beli križ nad zvonikom nastal slučajno ali kaj pomeni... 



No, za nekaj časa pustiva lepe in skrivnostne istrske cerkve in cerkvice pri miru in si ogledava še kakšno naravno znamenitost (ampak spet je v igri cerkev).

Na poti proti Buzetu in SLO-HR meji se nahajajo Istrske toplice.
OK, toplice kot toplice, ampak vseeno greva pogledat.Z glavne ceste zavijeva že malo prej, na Livade, kjer so doma tartufi.Pravzaprav so tartufi tudi drugje, ampak tukaj je ena prav zanimiva gostilna in trgovina s tartufi in njihovimi izdelki.Degustirava različne namaze, narejene iz tega cenjenega gomolja in priznam, niso slabi.Po dobri malici greva naprej v Toplice.

Sam kompleks toplic se nahaja pod visokimi skalami, v naravi izgleda veliko boljše, kot na sliki.

Kopat se nisva šla, naju je pa zelo zanimalo, kaj je na vrhu skal.In ne boste verjeli, na vrhu stojijo razvaline stare cerkvice.

Začetek poti sploh ni označen, ampak prijazna receptorka v hotelu naju usmeri na pravo pot.Hoje je približno slabe pol ure, na vrhu nas pričakajo ruševine in trije leseni križi.Razgled na same toplice z roba skale je pa kar malo strašljiv, lepo pa se vidijo vsi okoliški hribi, v daljavi pa Motovun.

Za konec pa še nekaj iz naših krajev.
Poznate Hrastovlje, lepo cerkev, obdano z obrambnim obzidjem?

To je srednjeveška Cerkev svete Trojice, postavljena na živi skali, obdaja pa jo visok zid, za katerim so se skrivali vaščani med turškimi vpadi.

Cerkev je znana po zelo lepi poslikavi, freske so nastale okoli leta 1490, odkrili pa so jih med restavracijo leta 1949.Ker so bile dolgo časa skrite pod ometom, so zelo lepo ohranjene.Na stenah so naslikani prikazi iz tedanjega življenja, 12 slik predstavlja 12 mesecev in opravila, ki jih kmetje v teh mesecih opravljajo.

Cerkev je pa najbolj poznana po znameniti freski Mrtvaški ples.Slike predstavljajo ples ljudi z okostnjaki, od dojenčka, kmeta, kralja in kraljice, papeža do končne postaje našega življenja, do groba.Vsakega posebej pa spremlja človeški okostnjak.Zelo podoben motiv je naslikan tudi v cerkvi v Beramu v hrvaški Istri.Vsekakor vredno ogleda.